Borisa Rovšnika smo na starih društvenih spletnih straneh pred leti že predstavili članstvu. Nikakršen privilegij ni biti najmlajši član društva upokojencev. Nasprotno! Ravno to spoznanje odkriva paradoksalno usodo mladega človeka, poklicnega vojaka, ki ga je nepričakovan trenutek v življenju prikoval za invalidski voziček in pahnil v popolno odvisnost od soljudi. S podpredsednikom sekcije, Daretom, sva se odpravila na obisk k Rovšnikovim v Ločico ob Savinji, v neposredni bližini Šempetra. Pred obiskom sva poklica Borisovo mamo, gospo Karlo, ki je najavo z veseljem sprejela in dodala, da Boris obožuje obiske. Tudi zadrego sva z Daretom nekako prebredla, ko nama je gospa Karla subtilno pojasnila, da se naju Boris verjetno ne bo spomnil, je pa vsakega obiska neizmerno vesel.

Potrkala sva pri Rovšnikovih nekje po tretji uri popoldne. Boris je po kosilu, po napornih dopoldanskih rehabilitacijskih urah malo zadremal, vendar, ko je izvedel za obisk, je bil v trenutku v svojem vozičku. S čvrstim stiskom rok naju je pozdravil in pokazal pristno veselje, čeprav naju verjetno ni prepoznal. Rahla zadrega je takoj izginila, ko sva mu izročila skromno darilo in overila člansko izkaznico DU MO, popoldanska kavica pa je dodatno prispevala k družabnosti. Gospa Karla nama je podrobno predstavila Borisov dnevni in vseobsežen tedenski urnik. Ugotoviva, da je prav ona tista gonilna sila, ki poizkuša Borisu nuditi vso potrebno pomoč z namenom, da bi nekega dne lahko sam opravljal vsaj osnovne naloge. Pri tem ji nekajkrat uide misel v obdobje, ko sama Borisu ne bo mogla več nuditi pomoči. Takrat se na njenem obrazu zariše prvinska materinska bolečina … Pokaže nama nekaj video posnetkov Borisa v akciji na sobnem kolesu. Zelo zavzeto in natančno izpolnjuje navodila in se drži predpisanih norm za doseganje čim boljših rezultatov, čeprav ima nekaj težav z vzdrževanjem ravnotežja, kar je ena od bistvenih posledic nesreče … V nekem trenutku zazvoni hišni zvonec in Boris z nasmehom sporoči, da bi to lahko bil njegov ati. V prostor je vstopil mladenič, še ne dvajsetletni Borisov sosed Dominik, ki redno prihaja na partije »človek ne jezi se« in na takšen način Borisu krajša urice. Čez čas pričneta z igro, Boris pa nas preseneti z veščimi gibi rok ter hitrim in natančnim štetjem premikov kegljev po igralni površini. Kot večina nas, tudi Boris rad zmaguje. Gospa Karla še pove, da se Boris loti tudi šaha in iskreno pohvali prijaznega in srčnega soseda Dominika. Ta se je kot otrok prihajal igrati k Borisu, po njegovi nesreči pa sta zamenjala vlogi – pretresljivo, vendar nadvse človečno …

                

Da z Daretom ne bi preveč motila Borisovega dnevnega ritma, se po slabih dveh urah, ki so minile v trenu, posloviva od Rovšnikovih. Boris je izkoristil trenutek in me pozval, da bi le odigrala eno partijo »človek ne jezi se« pred odhodom. Ker sva bila že oblečena in se nama je tudi mudilo, sem mu obljubil, da se kmalu vrneva oz. ne bova več toliko odlašala in bova takrat odigrala kakšno partijo več.