27. avgust 2020 – VZPON NA TRIGLAV  

Člani ljubljanske sekcije DU MO smo se 27. in 28. 8. 2020 povzpeli na Triglav (2864 m). Vzpon na Triglav je bil načrtovan v četrtek, 27. 8. 2020, v primeru slabega vremena pa v četrtek, 3. 9. 2020. Vremenske razmere in napoved je bila razmeroma ugodna, zato smo izbrali prvi termin. Po zbranih prijavah, je g. Fedor Peršin obvestil udeležence o odhodu in še enkrat opozoril na ustrezno opremljenost: ustrezni planinski čevlji, primerna oblačila, kape DU MO, čelade, varovalni pasovi, maske, »razkužilo«, maske, pijača, … hrana. Nahrbtnik je zelo pridobival na teži, ko smo vanj zlagali najnujnejšo opremo za dvodnevni pohod.

Zbralo se nas je pet pohodnikov, opremljenih z dobro voljo in nekaj fizične kondicije. Iz Ljubljane smo se proti Rudnem polju (1340 m) na Pokljuki zapeljali ob 05:00 uri. Deset minut čez šesto uro zjutraj smo že  naredili prvo sliko pred začetkom poti. V ekipi planincev smo bili: Fedor Peršin, Ivan Ranfl, Milan Obreza, Branko Puhar in Janez Gomzi. Povprečna starost pohodnikov je znašala 65,5 let, povprečna teža pa 82,5 kg, pri tem, da je Milanova teža krepko pod, moja pa krepko čez povprečje. Tudi teža nahrbtnikov je bila različna, vsi pa smo bili dobro opremljeni. Smerokaz nas je usmeril s parkirišča proti Studorskemu prevalu (1892 m), Vodnikovemu domu na Velem polju (1817 m), Konjskemu prevalu (2020 m), Domu Planika pod Triglavom (2401 m) in Triglavu (2864 m). Kmalu po začetku vzpona se nam je priključil osamljeni pohodnik, Jovica, makedonec, ki živi v Kranju in bi rad osvojil Triglav. Jovica se nas je od tam dalje držal kot klop. To je bilo zanj bolje, saj bi se v nasprotnem vzpenjal sam v neznanem okolju, planinske poti pa iskal s pomočjo telefonske »aplikacije«. Po strmi gozdni poti smo se začeli odločno vzpenjati in kmalu smo bili nad Planino Konjščica (1438 m). Sonce je že obsijalo Ablanco in bohinjske vršace. Počasi se je naredil lep sončen dan. Prikazali so se tudi prvi oblački, ki so nakazovali, da dan ne bo povsem brez oblakov.  

Na vznožje Studorskega prevala, do travnate ravnice Jezerce, kjer je tudi gozdna meja, smo prispeli čez dobro uro hoje in se osvežili pri studencu. Po kratkem postanku na Studorskem prevalu (1892 m) pa smo se začeli spuščati proti Vodnikovem domu na Velem polju (1817 m). Pot se je sprva nekoliko spusti, nato pa prečili pobočji Velikega Draškega vrha (2243 m) in Tosca (2275 m) z nekaj rahlimi vzponi in spusti. Čez čas smo prišli do travnatega južnega pobočja Tosca (2275 m). Desno, pri klopci se steza odcepi na Tosc (2275 m), le nekaj metrov naprej pa se nam z leve priključi pot z Uskovnice (1154 m), ki je zaradi podora trenutno zaprta. Nadaljevali smo naravnost in pot je še vedno prečila pobočje Tosca (2275 m). Nekoliko naprej pa pot po umetno narejeni široki polici v rahlem spustu preči prepadna pobočja Tosca (2275 ). Uživali smo ob lepem razgledu proti Bohinju (546 m), Uskovnici (1154 m), Planini Voje (690 m), proti Voglu (1540 m) in na bohinjske gore: Vogel (1922 m), Rodico (1966 m), Raskovec (1967 m), Črno prst (1844 m) in druge, … lahko smo opazovali prelepo naravo, pred nami so se postavljale prelepe rožice, planike, macesni, … neposredno pred Vodnikovim domom (1817 m), pa nas je z višine, s skale med ruševjem, spremljal in opazoval gams, ki se ni dal motiti številnim planincem, ki smo ga želeli ujeti v objektiv.

Do Vodnikove koče na Velem polju (1817 m) smo prispeli 10 minut »pred rokom« na kažipotu, od Rudnega polja (1340 m) smo hodili 2 uri in 50 minut. Tu smo si malo odpočili, popili kavico in se okrepčali in se ob 09:30 odpravili naprej čez Konjski preval (2020 m) proti Domu Planika pod Triglavom (2401 m). Pred vhodom v Vodnikov dom je na zidu nameščena nova tabla, ki opozarja, da je bila dolgoletna oskrbnica doma Rozalija Škantar, po domače Šestova Reza iz Srednje vasi v Bohinju, ki se je kot prva ženska, 29.8.1870 povzpela na Triglav. Mi se bomo povzpeli na Triglav točno 150 let kasneje. Vsekakor pa se takratni vzpon močno razlikuje od današnjega, kajti oprema, obutev in urejenost gorskih poti je danes neprimerno boljša. Kljub vsemu, pa je tudi danes potrebno zbrati pogum, dobro voljo in nekaj malega fizične kondicije za vzpon.

Vzpon smo nadaljevali do Konjskega prevala (2020 m) za kar smo porabili 45 minut. Od tu do Doma Planika (2401 m) je, vsaj tako piše na smerokazu, ena ura vzpona. Če kdo, potem jaz dobro vem, kaj pomeni spravljivo in skromno napisan čas 1 h do Doma Planika pod Triglavom (2401 m). Pot vodi po strmi stezi, ki se stalno strmo vzpenja in vijuga s Konjskega prevala (2020 m) do Doma Planika pod Triglavom (2401 m).  Če imaš še srečo z lepim vremenom, te ves čas »prijetno greje« sonce. Kljub vzponu in sončni pripeki sem počasi, ampak z vztrajnimi koraki prišel do Doma Planika (2401 m), kjer so se ostali člani odprave že pripravljali za nadaljevanje vzpona. Odločili smo se, da se na našega očaka, najvišjo goro v R Sloveniji, na simbol slovenstva, na Triglav (2864 m) povzpnemo že prvi dan in ne tvegamo, da nam morda slabo vreme naslednji dan prepreči vzpon. Pripravili smo si opremo, namestili čelade in varovalne pasove, rokavice ter se odpravili proti vrhu. Najprej smo splezali na Mali Triglav (2725 m), kjer se združita poti s Planike in s Kredarice. Vzpenjali smo se vztrajno, ampak previdno. Večkrat smo se morali ustaviti, da smo se lahko varno srečali s planinci, ki so se spuščali z vrha.

Na stičišču poti sem se pri spominski plošči poklonil prijateljem in sošolcu Romanu Avguštinu, ki so se 29.7.1972 zadnjič vzpeli na Triglav. Tam so jih namreč pokosile strele in tako ugasnile mlada življenja. Z Romanom sva bila sošolca in prijatelja, usoda pa je hotela, da tega dne nisva bila skupaj na Triglavu. Takrat sva bila stara 15 let in končala sva osnovno šolo. Roman je šolanje želel nadaljevati v Kranju, mene pa je pot vodila v Ljubljano, …

Vrh Triglava smo dosegli v 1 uri in 50 minutah. Na vrh Triglava smo prispeli okrog 14:00 ure. Žal so nam meglice preprečevale popoln razgled. Kljub temu prilagam nekaj slik z razgledom z vrha našega očaka na vse štiri strani sveta, na katerih so označeni pomembni vrhovi. Fedor je naš vzpon spremljal tudi z GPS napravo, … Vreme nas je kljub temu večkrat nagradilo, ko je veter razgnal meglice in nam omogočil, da smo se razgledali proti Planiki, Kredarici, … na samem vrhu, pa nas je tudi ogrelo sonce. Nad nami je bilo samo modro nebo, … Seveda smo vzpon in veselje na vrhu Triglava ovekovečili in naredili nekaj skupinskih slik. Naredili smo tudi skupinsko sliko z zastavo DU MO in s slovensko zastavo. Potem, ko smo si odpočili, smo se spustili do naše najvišje planinske postojanke, do Triglavskega doma na Kredarici (2515 m). Po dobri uri previdnega spusta po dobro zavarovani planinsko-plezalni poti smo si na Kredarici (2515 m) odpočili in nabrali novih moči, predvsem pa regenerirali našo dehidriranost. Dobro uro je trajal postanek na Kredarici (2515 m), naredili smo nekaj slik in se po opravljenih formalnostih, odpravili proti Domu Planika pod Triglavom (2401 m). Planinska pot nas je dobrih 45 minut  vodila od Kredarice (2515 m), nad Ivačičevo jamo, pod Malim Triglavom in Triglavskim kotom, nad snežno konto, čez ledenik, po melišču in dobro zavarovani poti Čez štapce do Doma Planika pod Triglavom (2401 m). Za prvi dan našega vzpona smo dosegli cilj. Prijavili smo se za spanje, poravnali stroške nočitve in zajtrka ter se pripravili za spanje. Seveda smo v jedilnici, ob vseh predpisanih ukrepih PZS in NIJZ, ustrezno analizirali in proslavili nadvse uspešen dan in vzpon na Triglav. Nihče, ki tega ni preizkusil na svoji koži, si ne more predstavljati, kako po takšnem vzponu prija šilce žganja in hladno pivo. Še dobro, da je bil tega dne Dom Planika pod Triglavom (2401 m) dobro založen z opremo, hrano in pijačo. Helikopterji »Flaycoma« so namreč tega dne oskrbovali planinske postojanke. Po 21:00 uri je agregat ugasnil, tako, da smo naprej klepetali ob brlivkah in naglavnih lučkah. Naredila se je trda tema, na nebu pa je zasijalo na tisoče zvezd. Noč je bila jasna in ledeno hladna.

Podrobnosti dogajanja v sobi s tremi pogradi, kjer smo bili nameščeni ob tej priliki ne bom opisoval, ostale pa nam bodo v veselem spominu, še posebej Branku. Zbudili smo se zgodaj zjutraj in se pripravili za povratek v dolino, na Rudno polje (1340 m). Spakirali smo nahrbtnike, pripravili opremo in se odpravili na zajtrk. Jutro je bilo sveže, jasno, sončno, ampak žal so se kmalu prikadile meglice, zakrile vrh Triglava (2864 m) in ostalih gora v bližini. Občasno, je veter razgnal meglice, ampak mi smo bili zadovoljni, saj smo Triglav že osvojili. Nekaj minut po osmi uri zjutraj smo se odpravili v dolino. Prvi počitek smo imeli pri Vodnikovem domu na Velem polju (1817 m). Tu je bil tudi čas za okrepčilo in kavico. Kmalu smo nadaljevali proti Studorskemu prevalu (1892 m). Na poti do tam, smo opazovali čredo srnjadi, ki se je pasla nedaleč pod nami na Velem polju. Tudi svizec, ki je bil »na straži« na dominantni skali je opozoril nase z vztrajnim »žvižganjem«. Sploh se ni dal motiti, čeprav se je zavedal, da ga opazujemo, … zanimivo, … Pri studencu pod Studorskim prevalom smo se ponovno  osvežili in po dobri uri neprekinjene hoje v zavetju in senci pokljuških gozdov, prispeli na izhodišče. Tam smo spakirali opremo v vozila in nekaj minut kasneje ob hladni pijači in kavi naredili kratko analizo in si čestitali za uspešen vzpon. Obljubili smo si, da bomo s podobnimi obiski naših prelepih gora nadaljevali tudi v bodoče. Hvala vsem pohodnikom za prijeten vzpon in vse dobro tudi v bodoče.

Fotoalbum: Janez Gomzi;
Google Foto VZPON NA TRIGLAV – 27AVG20

Fotografije: Janez Gomzi (osebni arhiv);  

Pripravil: Janez Gomzi;

Ljubljana, 1. 9. 2020