17. junij 2021: Izlet v Belo krajino, …

Z veseljem Vam sporočam, da smo se članice in člani ljubljanske sekcije DU MO prvič po dolgem času, po 16 mesecih in 9 dneh zopet srečali, družili, klepetali in se skupaj odpravili na izlet. Tokrat smo se odpravili v Belo krajino, našo prelepo jugovzhodno pokrajino, v deželo dobrih ljudi. Bela krajina je prepoznavna po steljnikih in brezah. Poleg Gorjancev na severu jo obrobljata Kočevski rog na zahodu ter reka Kolpa na jugu in vzhodu.

Kam in kje smo potovali?

Iz Ljubljane smo se zapeljali proti Novemu mestu, čez Vahto do Metlike in nadalje do naše prve »postaje«, kjer smo si ogledali osnovno šolo »Brihtna glava« v Radovici, ki je turistična zanimivost. Nastala je z željo obiskovalcem prikazati Belo krajino na drugačen in zabaven način. Andrej Bajuk, ravnatelj iz Radovice nam je predstavil šolo in učilnico, kjer so s poukom  prenehali leta 1976. Imeli smo učno uro, ki smo jo po prihodu učiteljice v razred pričeli tako, da smo ob njenem prihodu v razred vstali, kot bi nas izstrelila nevidna vzmet. Tovarišica je rekla: »Za domovino!«, mi pa smo dodali: »S Titom naprej!«. Tako smo bili vzgojeni in naučeni. Takrat sta učiteljica in učitelj imela veliko avtoriteto, saj je še pela je palica, za kazen pa so klečali na koruzi. Nekoliko starejši se tega še zelo dobro spominjamo. Mladi pa bodo spoznali, v kakšnih okoliščinah je nekdaj potekal pouk. Izvedeli smo marsikaj zanimivega o Beli krajini. Naučili smo se na primer, katero vino je najboljše. Najboljše vino je »prodano in plačano«, potem pa sledi Metliška črnina in ostala belokranjska vina, sledijo pa jim vsa ostala slovenska vina. Govorili smo o belokranjskih znamenitostih: značilnih steljnikih, brezah, lanu, platnu, pogači, odojkih in jagenjčkih, seznanili smo se s tradicionalnimi oblačili, z zelenim Jurijem, … nismo mogli mimo Otona Župančiča in njegove pisne zapuščine, spoznali smo od kod izvira beseda »ciciban« (»cici« – otrok, »ban« – gospod). Mi, ki smo babice in dediji dobro vemo kakšni »cicibani« so naši vnuki, … V nadaljevanju smo družno zapeli belokranjsko pesem »Pastirče mlado, …« in po oceni učiteljice prekašali celo Magnifika. Ker smo se zelo dobro odrezali smo na koncu šolske ure prejeli tudi »Izpričevalo«. Žal bomo nekateri morali razred ponavljati, če v šolo k učiteljici ne pride mama in na vrata ne »potrka« s kolenom, …

Iz Radovice smo krenili na ogled Krajinskega parka Lahinja (Vstop št. 2 – na območju vasi Pusti Gradac). Sprejela sta nas prijazna domačina Danijel in Ana Klepec. Danijel nam je predstavil Krajinskim park, zgodovino kraja in parka, opisal nam je cerkvico Vseh svetnikov in pokazal mesto, kjer je nekoč stal grad »Odengradec«, oziroma »Pusti Gradec«, ki ga je opisal tudi Janez Vajkard Valvasor. Predstavil nam je tudi zanimivo zbirko prazgodovinskih predmetov in kamnin najdenih na območju parka. S posebnim ponosom nam je predstavil in pokazal tudi zlati kovanec s podobo kralja Matjaža.

Krajinski park Lahinja obsega območje povirja in prvih sedem kilometrov zgornjega toka reke Lahinje. Nahaja se jugovzhodno od Dragatuša, predvsem na območju vasi Pusti Gradac in Veliki Nerajec. Osrednja naravna znamenitost je reka Lahinja, ob njej je pa še sedem posebej zavarovanih naravnih spomenikov, dva naravna rezervata in pet kulturnih spomenikov. Krajinski park Lahinje sodi v območje Natura 2000.

V parku je več naravnih zanimivosti: jama Zjot (Djud) s podzemnim jezerom in zasigano dvorano, izviri vode in požiralniki, vodna jama Pečina, močvirje Lugi – Nerajski in Lahinjski lugi ob izvirih Lahinje in njenem sotočju v Nerajčico ter druge. Zahodno od Zjota se sredi njiv odpira udorna vrtača Glušenka, ki prihaja v stik s podzemno vodo.

Posebnost parka sta botanično in zoološko zanimiva naravna rezervata. Na mokrotnih travnikih in lugih raste več redkih in ogroženih rastlinskih vrst: močvirska kukavica, navadna rezika, močvirski svišč, ilirski meček, boljši šaš in navadni kačji jezik. Na suhih rastiščih pa najdemo francoski šipek in več vrst rodu mačja ušesa. Lahinja je življenjski prostor vidre in vodomca, v soseščini pa je še najti ptičje vrste vrbji kovaček, slavec in navadna kanja. V času selitev je območje ob Lahinji tudi postaja mnogih vodnih ptičev. V močvirju Mlaka prebiva želva sklednica. Park pa je zanimiv tudi v kulturno zgodovinskem pogledu. Okljuk reke Lahinje pri Pustem Gradcu je bil poseljen že v neolitski in bakreni dobi. V 16. stoletju je bil na njem pozidan grad, ki je bil opuščen že ob koncu 18. stoletja. Na vrhu okljuka stoji sredi pokopališča cerkev Vseh svetnikov z letnico 1638 na kamnitem portalu; graditelj se je podpisal z odtisom roke. Ob reki sta Klepčev mlin in žaga venecijanka na vodni pogon, ki danes obratujeta le še v turistične namene. Na Klepčevi domačiji smo si ogledali arheološke predmete, med katerimi je tudi pravi zlatnik Kralja Matjaža. V Klepčevem mlinu smo si ogledali način mletja žita in izrabo Lahinje za poganjanje mlinskih koles, …

Po ogledu parka smo se že nekoliko utrujeni ustavili na kosilu v Črnomlju v gostilni Samarin, kjer smo bili zadovoljni s hrano, postrežbo in pregovorno prijaznostjo Belokranjcev.
Razume se, da smo pri naši aktivnosti strogo upoštevali vsa navodila NIJZ s ciljem preprečevanja bolezni COVID-19. Na pot smo se podali zdravi s potrdili PCT, pravilno smo uporabljali zaščitne maske, razkuževali smo si roke, spoštovali obvezno razdaljo, pazili na higieno kašlja, … skratka, naredili smo vse, samo da se spet lahko družimo!

Pripravil: Janez Gomzi
Fotografije: Jožef Poje in Janez Gomzi
Foto album: Jožef Poje: Izlet v Belo krajino;

Viri:
Osnovna šola Brihtna glava;
Krajinski park Lahinja;

Ljubljana, 17. 6. 2021