23. november 2023: »DAN RUDOLFA MAISTRA« – SLOVENSKE GORICE, SV. TROJICA, LENART,  ZAVRH IN MARTINOVANJE »PRI KAPELI«

Članice in člani ljubljanske sekcije DU MO smo se v četrtek, 23. 11. 2023 odpravili v Slovenske gorice. Združili smo prijetno s koristnim, saj smo se odpravili ne samo na ogled Slovenskih goric, pač pa tudi na »martinovanje«. Vse to smo združili z državnim praznikom, saj je 23. novembra, »Dan Rudolfa Maistra«. Obisk Slovenskih goric smo začeli v Sv. Trojici. Ogledali smo si znamenito baročno cerkev s tremi zvoniki iz 17. stoletja. Zavili smo tudi v obnovljeno samostansko klet, kjer smo imeli predstavitev in degustacijo lokalnih vin. Na poti do Zavrha nam je prijazna vodnica ga. Nuša Lešnik iz TIC Lenart – RASG d.o.o. opisala in predstavila Lenart, z znamenito cerkvijo sv. Lenarta, po kateri je kraj dobil tudi ime. Po prihodu na Zvrh smo se napotili na ogled Etnografske zbirke Kranvogl, ki jo ljubiteljsko ustvarja, dopolnjuje in vzdržuje domačin in entuziast, g. Roman Kranvogl. Po ogledu Etnološke zbirke smo z dogodki napolnjen dan nadaljevali v obnovljeni Štupičevi vili, kjer je na ogled razstava Maister po Maistru. Na Zavrh je na oddih namreč zelo rad zahajal Rudolf Maister Vojanov. V bližini stoji tudi Maistrov razgledni stolp iz katerega se odpira čudovit pogled na Slovenske gorice. Na žalost se na stolp nismo povzpeli, ker je bil zaradi vzdrževalnih del zaprt. Na kosilo in »martinovanje« smo se odpravili v Drbetince, na Turistično kmetijo »Pri Kapeli«.

Sveta Trojica v Slovenskih goricah: je naselje na štajerskem in središče Občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah. Od leta 1952 do 1992 se je naselje imenovalo Gradišče v Slovenskih goricah. Sveta Trojica v Slovenskih goricah leži v osrednjem delu Slovenskih goric, na 287 m nadmorske višine vzhodno od občine Lenart s strnjenim jedrom vrh razglednega slemena ob cesti: Lenart – Sp. Ivajnci – Gornja Radgona – Ptuj. Občina je nastala 2006, šteje okoli 2.300 prebivalcev, njena površina pa je 26 km². Na severni strani prehaja v naselje Zgornji Porčič, na jugu v Zgornjo Senarsko. Vzhodna stran griča se znižuje v dolino Ročice in Drvanje, zahodna pa v dolino Velke. V višjih legah so njive, sadovnjaki in brajde, tudi nekaj redkih vinogradov, v nižinah pa se razprostirajo travniki in pašniki. Vzhodno pobočje je poraslo z gozdom, med katerim so raztreseni domovi. Zahodno od središča Svete Trojice je v dolini Velke obiskano Trojiško jezero.

Cerkev pri Sveti Trojici: Na griču, obdanem z zelenjem in drevesi, kraljuje cerkev Svete trojice, po kateri je naselje dobilo ime. Cerkev na griču opazimo že od daleč, saj ima tri zvonike, ki ponosno silijo proti nebu. Leta 1631 je bila tukaj postavljena lesena kapela, a glas o treh lučkah, ki so se prikazovale ljudem, se je vse bolj širil. Ker se je na tem mestu zbiralo vedno več ljudi, so se odločili zgraditi cerkev. Cerkev je nastajala v obdobju 1636– 1643 in je bila skoraj trikrat manjša od sedanje, segala je le do današnje prižnice. Do danes so se ohranili samo zvonik ob glavnem oltarju, del ladje in zvon iz leta 1666, ki je na ogled v prezbiteriju. Leta 1663 so cerkev prevzeli redovniki avguštinci. Ti so jo s pomočjo negovskega graščaka Traunmansdorfa povečali in leta 1667 ponovno posvetili, na njeni južni strani pa zgradili samostan. Toda cerkev je za romarje, ki so trumoma prihajali v kraj, kmalu postala pretesna. Z denarno podporo grofa Draškoviča so leta 1735 začeli graditi novo in jo posvetili leta 1772. Zvonika, obrnjena proti trgu, sta nastala v letih 1779–1780. V tem času so cerkev tudi povezali s samostanom. Ko je cesar Jožef II. prepovedal romanje, so se cerkveni dohodki precej zmanjšali, kar je redovnikom avguštincem onemogočalo življenje. Na njihovo željo je bil samostan leta 1787 zaprt, Sveta Trojica pa je postala ena od župnij lenarške dekanije. Zapustili so ga leta 1811 in ga prepustili v oskrbo škofijskim duhovnikom. Leta 1854 so župnijo prevzeli redovniki frančiškani in ti jo oskrbujejo še danes. Leta 1885 je svojo nekdanjo podobo dobil tudi zvonik pri velikem oltarju, ki mu je leta 1796 močan veter odnesel kupolo.
Cerkev je baročna mojstrovina in čeprav kot stavba ni enotna, tega nikakor ne moremo trditi za njeno notranjost, ki je povezana v enkratno celoto. Čudovit baročni oltar z mogočnimi stebri, kipi in angelskimi figurami ter z znamenito sliko nad seboj, ki predstavlja skrivnost Svete trojice, je iz obdobja 1752–1756 in sodi med tri največje na Slovenskem. Šest stranskih oltarjev ni nič manj izjemnih. Posebnost je še znamenita loretska kapela s kipom črne Marije z božjim Detetom, ki je bila leta 1693, v zahvalo za prenehanje turških vpadov na tukajšnje ozemlje prizidana k prvotni cerkvi. Svetišče so v letih 1883–1884 poslikali Jakob Brollo ter Osvald in Egidij Bieri. V samostanu se nahajata bogata knjižnica in muzej, v samostanski kleti pa je protokolarno-razstavni center.

Zavrh: je razloženo naselje na slemenu nad Pesniško dolino v Slovenskih goricah. Sleme je na severni strani pokrito z mešanimi gozdovi, na južni strani pa se raztezajo vinogradi, sadovnjaki in majhne njive. Področje spada med stara vinogradniška območja, kjer so v preteklosti prevladovale viničarije. Pojav trtne uši konec 19. stoletja je uničil precej vinogradov, ki se šele v zadnjih letih ponovno obnavljajo. Na Zavrhu je posajena tudi potomka Stare trte, sorte modre kavčine iz mariborskega Lenta.

Etnografska zbirka Kranvogl: Po prihodu na Zavrh smo si najprej ogledali Etnografsko zbirko Kranvogl, ki je od stolpa oddaljena 500 m. Zelo zanimivo zbirko in zgodovino viničarije nam je navdušeno predstavil g. Roman Kranvogl. Z veliko ljubezni in skrbnosti zbirko dopolnjuje in stalno bogati, z veseljem pa jo pokaže obiskovalcem. Da je odličen gostitelj, smo se prepričali že takoj po prihodu. S posebnim žarom in iskrico v očeh nam je predstavil tudi svojo zbirko delovnih in kmetijskih strojev, še posebej pa starodobnikov, ki so pravo bogastvo. Nekdanja viničarija, ki ima ohranjeno klet iz leta 1860, medtem ko je njen kamniti gornji del dozidan leta 1926, je  danes preurejena v zanimiv kmečki muzej. V viničariji je na ogled bogata zasebna etnološka zbirka, ki obsega osebne predmete, vinogradniške pripomočke in tehniško dediščino ter prikazuje življenje viničarjev. Z vstopom v viničarijo smo vstopili v tradicijo pridnega, marljivega, iznajdljivega in skromnega kmečkega človeka Slovenskih goric. Ogled Etnografske zbirke smo skupaj z Romanom Kranviglom zaključili v vinski kleti, kjer smo okusili njegovo mlado vino, … nato pa smo se poslovili in se odpravili v Maistrovo spominsko sobo.

Štupičeva vila in Maistrova spominska soba: Preteklost Zavrha je povezana tudi z Rudolfom Maistrom – Vojanovom (1874 – 1934), slavnim slovenskim pesnikom, generalom in borcem za severno mejo, ki je v Zavrh v Stupičevo vilo prihajal na oddih. Na oddih ga je povabil notar Franjo Štupica po njegovi prisilni upokojitvi leta 1923. Maister na v Štupičevi vili ni samo pesnil, še rajši se je družil z gostiteljem, obiskoval njegove vinograde ter se srečeval z domačini. Na oddih na Zavrh je general prvič prišel leta 1924, nato še leta 1925 in 1929. V spominski sobi si je možno ogledati predmete in dokumente posvečene generalu Maistru, ki so  tesno povezanimi s pomembnimi dogodki iz njegovega življenja.

Ivan Cankar: Zanimiv je podatek, da v Slovenskih goricah ni dopustoval le Rudolf Maister, ampak tudi pisatelji in pesnik Ivan Cankar, ki je pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah obiskal prijatelja pisatelja Alojza Kraigherja, kjer je napisal svojo zadnjo dramo »Lepa Vida«.
Kmalu po drugi svetovni vojni se je začelo spontano gibanje za javno spominjanje na Maistra, na njegove borce za severno mejo in na sodelavce v Narodnem svetu za Štajersko. Na Zavrhu so že leta 1961 ustanovili Turistično društvo in ga poimenovali po generalu. Leta 1963 so Maistru v čast zgradili razgledni stolp in odkrili spominsko ploščo. To so bili prvi začetki javnega spominjanja na Maistra v Sloveniji. Prvo Maistrovo spominsko sobo so v nekdanji Štupičevi vili odprli leta 1986. V Maistrovem letu 2018 je bila Štupičeva vila z okolico celovito obnovljena. V njej so odprli novo stalno razstavo Maister po Maistru. Štupičeva vila, Hiša spominjanja, kot so jo poimenovali avtorji razstave, vabi vse, ki želijo Maistra spoznati s povsem človeškega zornega kota, a hkrati kot odločnega vojaka, poveljnika, nežnega poeta, mecena. Štupičeva vila je postala prostor za raziskovanja, individualna razmišljanja, razpravljanja, srečevanja in nova spoznanja. V njej se ohranja spomin ter hkrati snuje prihodnost. V Stupičevi vili je Rudolf Maister napisal drugo pesniško zbirko »Kitice mojih« (1929). Leta 1986 so Završani v Stupičevi vili uredili Maistrovo spominsko sobo.

Maistrov stolp: Na Zavrhu stoji Maistrov stolp, ki ga je turistično društvo postavilo v njegov spomin leta 1963. Prvotno je stal tu leseni stolp, ki so ga postavili po načrtih generalovega sina Boruta Maistra. Danes pa se dviga 17 metrov visok kovinski Maistrov stolp ki so ga izdelali Klemosovi učenci iz Lenarta leta 1983. Ob lepem vremenu izjemen razgled od Pohorja, Kozjaka, Boča, Donačke gore in vrhov sosednje Hrvaške vse do madžarskih ravnin. Po celodnevnih ogledih smo se nekoliko utrujeni odpravili na kosilo v Drbetince.  

Turistična kmetija “Pri kapeli”: Na koncu vasi Drbetinci, na gričku, s katerega se ponuja čudovit pogled na dolino, stoji Turistična kmetija “Pri kapeli”. To je urejena domačija, ki se je drži ime »Pri kapeli«. Drbetinci so majhna vas z velikim razgledom. Ob lepem vremenu pogled zaplava proti 15 kilometrov oddaljenemu Ptuju, približno toliko stran pa je tudi Gornja Radgona.
Turistična kmetija »Pri Kapeli« je vinogradniška. Štirje hektarji vinograda so razpotegnjeni v bližini domačije, ob vinski turistični cesti številka 13, ki velja za aktivno vinsko cesto, saj se pri ponudnikih ob njej neprestano kaj dogaja. Druzovičevi v večini pridelujejo belo vino iz sort laški rizling, souvignon, sivi pinot, rumeni muškat, traminec, renski rizling, od rdečih pa modro frankinjo in modri pinot. Pridelujejo tudi in polnijo penino rose in belea. Za goste prirejajo tudi strokovno vodene degustacije, saj je pri hiši je vinska svetovalka. Na degustacijah k vinu ponudijo različne sire, suho sadje in krapce.
Družina skrbi, da ostane gostom, ki pridejo na njihovo kmetijo, ta del Slovenije v prijetnem spominu. Brez dobre hrane seveda ni lepih spominov, zato na kmetiji skrbno izbirajo jedi, ki jih ponudijo svojim gostom. Znani so tudi po gobjih jedeh, ajdovih žgancih in različnih pogačah. Na kmetiji pridelujejo in predelujejo jabolka in zaradi tega gostom ponudijo tudi sveža jabolka, jabolčni sok, jabolčni kis, žganje, suhe krhlje, marmelade in čaje.
Tudi nas so pričakali gostoljubni gostitelji. Glasbeniki so ustvarili odlično vzdušje. Seveda smo po odličnem kosilu skupaj opravili tudi »krst vina«, obisk pa smo zaključili v vinski kleti. Imeli smo zelo lep dan. Upamo, da bo še čim več takšnih.

Zahvala za prelep dan v Slovenskih goricah gre prizadevni vodnici ga. Nuši Lešnik in njenim sodelavcem, ki so nam predstavili Sv. Trojico, cerkev, samostansko klet in Štupičevo vilo. Posebno se zahvaljujemo tudi za vso skrb in pomoč, ki so jo nudili pri oskrbi naše članice, ki jo je obšla slabost.
Pri zahvali ne moremo tudi mimo g. Romana Kranvogla, ki nam je izredno predano predstavil svojo zbirko.
Nenazadnje bi se zahvalil tudi Mojci in Marjanu Druzovič, ki sta nam s svojimi sodelavci pripravila enkratno doživetje v prijetnem domačem okolju.
Tudi vozniku avtobusa SV g. Mlakarju se prav lepo zahvaljujemo za prijetno in varno vožnjo.
Vsem skupaj želimo vse dobro in obilo uspehov tudi v bodoče.

Kontakti:
TIC in RASG, d.o.o.; Trg osvoboditve 9, 2230 Lenart v Slovenskih goricah;
Nuša Lešnik, M: 031 406 071; E: nusa@rasg.si;
ETNOGRAFSKA ZBIRKA KRANVOGL; Zavrh 85, 2232 Voličina;
Roman Kranvogl, M: 041 291 369;
Turistična kmetija »Pri Kapeli«, Drbetinci 26; 2255 Vitomarci;
Mojca Druzovič, M: 041 728 941; E: prikapeli@siol.net;

Viri:
Sveta Trojica v Slovenskih goricah na Wikipediji;
Občina Sveta Trojica v Slovenskih goricah;
Zavrh, Lenart na Wikipediji;  
Turistična kmetija “Pri kapeli”;

Slike: Janez Gomzi, osebni arhiv in svetovni splet;
Foto-album: MARTINOVANJE 23NOV23 – Janez Gomzi
Pripravil: Janez Gomzi Ljubljana, 23. 11. 2023

RUDOLF MAISTER – VOJANOV: pesnik, general, borec za severno mejo, …

• Dan Rudolfa Maistra je slovenski državni praznik, ki ga praznujemo 23. novembra.
• Kot državni praznik se v Sloveniji praznuje od leta 2005. Dan v Sloveniji ni dela prost.
• Na ta dan je Rudolf Maister leta 1918 s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in jo razpustil, s tem dogodkom pa je k Sloveniji priključil večji del slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške;
• Datum rojstva: 29. marec 1874, Kamnik, Vojvodina Kranjska, Avstro-Ogrska;
• Datum smrti: 26. julij 1934, Unec, Kraljevina Jugoslavija;
• družinske korenine po materini strani segajo na Dolenjsko, po očetovi pa na Ptuj;
• mama Frančiška, rojena Tomšič in oče Franc;
• trije sinovi: Artur (1868), Ernest (1871) in najmlajši Rudolf (1874);
• pri trinajstih letih je oče umrl; Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu in v Kranju. Bil je odličnjak;
• 1890 je končal kranjsko nižjo gimnazijo;
• za Rudolfa je skrbel stric Lovrenc, ki ga je navduševal za vojaški poklic in odločil se je za poklic častnika;
• bil je pameten, športnik, telovadec, sabljač, plavalec, smučar, kar mi je omogočeno napredovanje v šoli, …
• 1894 je Rudolf Maister na Dunaju končal častniški študij v domobranski kadetnici;
• imenovan je bil za kadeta ter vodjo čete; po šolanju je bil vključen v domobranski bataljon v Ljubljani;
• 1. 10. 1894: premeščen v pehotni polk v Celovcu;
• 1. 11. 1895: napredoval v poročnika, v Ljubljani končal jahalno šolo za pehotne častnike;
• 1903 se je šolal v armadni strelski šoli v Brucku na Leithi in se usposobil za orožarskega častnika, nato je  
• šolanje leta 1907 nadaljeval na častniški šoli v Gradcu in napredoval v stotnika;
• 1. 11. 1908 so ga kazensko premestili v vojaško postojanko Przemysl v Galiciji v 18. domobranski polk;
• 1910 je zaradi odlično izpeljanih vojaških vaj postal poveljnik 7. bojne čete in poveljnik podčastniške šole;
• na vojaških vajah je zbolel za pljučnico; zdravil se je v Dalmaciji in v zdravilišče blizu Kaira v Egiptu;
• 1913 je bil premeščen v črno vojsko in postal je poveljnik izpostave v Celju;
• med službovanjem se je poročil z Marijo Stergar, hčerko ljubljanskega zdravnika;
• imela sta dva sinova, Hrvoj (1905) in Borut (1908);

Boj za mejo na Koroškem in Štajerskem

• 7. 12. 1914 so ga premestili v Maribor, na mesto referenta pri okrožnem poveljstvu črne vojske v Mariboru;
• 21. 6. 1916 postane začasni poveljnik okrožnega poveljstva v Mariboru;
• zaradi ovadbe nemških nacionalistov so ga 8. 3. 1917 premestili v Gradec, kjer je bil povišan v majorja;
• vrnil se je v Maribor, kjer so ga 1. 7. 1917 imenovali za stalnega poveljnika poveljstva številka 26;
• tu je ostal do razpada dvojne monarhije;
• 30. 10. 1918 je mariborski nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije;
• 1. 11. 1918 je major Rudolf Maister v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom Antonom Holikom in zbranimi častniki odločno izjavil: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.«
• po sestanku je zbranim slovenskim vojakom in častnikom razložil, da je prevzel vrhovno poveljstvo v mestu, in jih prosil, naj ostanejo z njim, ker jih nova država potrebuje;  
• še istega dne so bile vse vojašnice, vsi pomembni objekti in mesto Maribor pod Maistrovo vojaško oblastjo;
• upravo na slovenskem Štajerskem prevzame Narodni svet, Rudolfu Maistru pa podeli naziv general;
• Nemci so od Narodnega sveta in generala Rudolfa Maistra izsilili ustanovitev varnostne straže in 3. 11. 1918 je nastala zelena garda ali t. i. »Schutzwehr«;
• 9. 11. 1918 je general Maister vojaško ukrepal in razglasil mobilizacijo;
• temu so nasprotovali Nemci in narodna vlada v Ljubljani;
• Slovenski fantje so se odzvali klicu generala Maistra, veliko jih je prišlo iz Slovenskih goric. V nekaj tednih je Maister zbral vojsko približno 4000 mož;
• 20. 11. 1918 je bil ustanovljen mariborski pešpolk. Z njim je nastala prva redna slovenska vojska s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem;  
• 23. 11. 1918 je ob 4. uri zjutraj Maister prehitel Nemce in razorožil zeleno gardo, t. i. »Schutzwehr«;
• 27. 11. 1918 so Maistrove enote zasedle Špilje, Radgono, Cmurek, Lučane, Radlje in Muto; 
• skupina nadporočnika Franje Malgaja iz Celja je zasedla Mežiško dolino, Pliberk in Velikovec;
• enota iz Ljubljane je zasedla Dravograd, Labot in Šentpavel;
• vojaška akcija je potekala skladno s pogodbo, ki sta jo 27. 11. 1918 podpisala polkovnik Rudolf Passy in general Rudolf Maister. Ta je določala, da lahko slovenske čete zasedejo kraje ob narodnostni meji, od Radgone do Šmohorja v Ziljski dolini na Koroškem;
• te pogodbe nista priznali deželni vladi Štajerske in Koroške, niti Narodna vlada v Ljubljani;  
• 14. 1. 1919 je prišlo do bojev štajerskega obmejnega poveljstva pri Lučanah, 4. 2. 1919 pa v Radgoni;
• 13. 2. 1919 je bilo podpisano premirje;

 Določitev meje z Avstrijo in Italijo

• 27. 1. 1919 je prišla v Maribor ameriška vojaška delegacija pod vodstvom podpolkovnika Shermana Milesa;
• z generalom Maistrom so se pogovarjali o določitvi meja;  
• po nemških virih naj bi bil general Maister odgovoren za smrt 13 civilistov, ker je istega dne pred prihodom ameriške delegacije ukazal odpreti ogenj na množico 10.000 Spodnještajercev, ki so z nemškimi in avstrijskimi zastavami zahtevali, da bi Maribor ostal nemško mesto pod avstrijsko oblastjo (t. i. mariborska krvava nedelja);
• februarja 1919 je o novih mejah je odločal VRHOVNI SVET (ZDA, Združeno kraljestvo, Francija, Italija, Japonska);
• določil je obstoječo mejo na Štajerskem, priključitev Mežiške doline k jugoslovanski državi ter plebiscitni coni na Koroškem;
• konec maja 1919 se je začela jugoslovanska ofenziva na Koroškem. General Maister je skupaj s srbskimi častniki uspešno vodil labotski odred in po zmagi prevzel poveljstvo koroškega obmejnega poveljstva v coni A plebiscitnega ozemlja;
• 18. 9. 1919 se je moral Maister skupaj s svojimi policijskimi silami umakniti iz cone, ker bi lahko vplival na rezultat plebiscita 10. 10. 1920;
• uspešni poveljnik in osvoboditelj severne meje in Maribora se je razočaran vrnil v Maribor in se vključil v delo oblastnega odbora Narodne odbrane.
• postal je poveljnik Maribora. Od leta 1921 do leta 1923 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo. Leta 1923 so ga prisilno upokojili kot divizijskega generala in ga odlikovali z redom belega orla z mečem III. stopnje.
• bil je predsednik narodnoobrambnega društva Narodne odbrane v Mariboru od ustanovitve leta 1928;

Smrt generala Rudolfa Maistra

• Na Uncu je generala Maistra zadela kap, za njenimi posledicami je 26. 7. 1934 umrl.
• Ob prevozu njegovih posmrtnih ostankov z Unca v Maribor se je v Ljubljani in Celju poklonila velika množica ljudi. V Mariboru so pripravili mrtvaški oder v veži mestnega magistrata, kjer so se od njega poslovili tisoči Mariborčanov in okoliških prebivalcev.
• 28. 7. 1934 so generala Maistra z velikimi častmi pokopali na pobreškem pokopališču v Mariboru;

 Poet:

• kot pesnik se je Rudolf Maister udejstvoval že zelo zgodaj;
• v 4. razredu gimnazije v Kranju je bil ustanovitelj in urednik dijaškega lista Inter nos;
• v 5. razredu pa je svoje pesmi objavljal v ljubljanski Večernici. V reviji Vesna je objavljal pod psevdonimom Vuk Slavič, nato pa še pod imenom Vojanov, v Ljubljanskemu zvonu in Slovenskemu narodu;
• Bil je zunanji član Zadruge, gimnazijskega skrivnega društva, katerega člani so bili tudi glavni pisci moderne: Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette in Josip Murn Aleksandrov;

Slikar:

• Rudolf Maister je bil tudi ljubiteljski slikar. Upodabljal je v oljni tehniki. Ni znano, kje je črpal svoje slikarsko znanje, bil pa je dober prijatelj Riharda Jakopiča, kasneje tudi Matije Jame in Mateja Sternena. Bil je med prvimi organizatorji slikarskih razstav v Mariboru;

Krstna slava mariborskega 45. pešpolka:

• pred drugo svetovno vojno je vsako leto 23. 11. mariborski 45. pešpolk – v Kasarni viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja v Melju, s svečano proslavo obhajal svojo krstno slavo oz. spominski dan;
• Na ta dan so se spomnili dogodkov iz leta 1918, ko so v noči z 22. na 23. 11. Maistrovi borci v Mariboru razorožili Schutzwehr in tako prevzeli popoln nadzor nad mestom;

Vir: Rudolf Maister na Wikipediji;
Pripravil: Janez Gomzi